Po prepiru z ljubljeno osebo je prva želja pogovor s prijateljico ob kozarcu vina.
Številni trenerji nato pozivajo k popolni transparentnosti v paru in takšne pogovore obsojajo kot izdajo, poroča dopisnik ..
Vendar pa psihologi v tej praksi vidijo globok pomen in pomemben mehanizem čustvene samoregulacije.
Pixabay
Pogovor o problemu z zunanjim poslušalcem nam omogoča, da strukturiramo kaotične misli in občutke. Dobesedno se lahko slišimo od zunaj, kar nam pomaga ločiti bistveno od nepotrebnega.
To deluje kot nekakšen “varnostni ventil”, ki zmanjša vročino strasti pred resnim pogovorom. K partnerju ne pridete z obtožbami, temveč s prošnjo za pomoč pri razumevanju situacije.
Ključno pravilo je, da izberete nekoga, ki je sposoben empatije, ne pa prilivanja olja na ogenj. Cilj takšnega pogovora ni iskanje krivca, ampak iskanje duševnega miru.
Pameten prijatelj ne bo očrnil vašega izbranca, temveč bo pomagal na konflikt pogledati z drugega zornega kota. Postavila bo vprašanje, ki ste se ga bali postaviti sami.
Po takem čustvenem sproščanju postane dialog s partnerjem bolj produktiven in manj čustven. Izgine želja, da bi kričali ali rekli kaj žaljivega.
To ni hinavščina, temveč elementarno spoštovanje osebnega prostora drugega. Vsakdo ima pravico do zasebnih misli in občutkov, o katerih ni treba razpravljati.
Popolna odprtost je iluzija, ki pogosto vodi v psihološko izčrpanost. Zdrave meje, nasprotno, naredijo odnose močnejše in bolj zaupljive.
Včasih je najboljši način, da ljubezen ohranimo pri življenju, ta, da jo pustimo “dihati” z razdalje. Kratek premor in komunikacija z bližnjimi vrneta duševno jasnost in toplino v srce.
Preberite tudi
- Zakaj ne morete imeti radi nekoga drugega, če nimate radi sebe: razbijanje velikega mita
- Kaj se zgodi, če prenehate loviti ljubezen: paradoks, ki spremeni vsa pravila igre
