Sindrom prevaranta je tisti nepovabljeni gost, ki tudi najbolj sposobnim ljudem šepeta na uho, da je njihov uspeh naključje in da bodo vsi kmalu vse spoznali in razkrili.
Ne gleda na diplome in dosežke, saj spodkopava zaupanje od znotraj, poroča dopisnik .
Psihologi menijo, da korenine tega pojava pogosto segajo v otroštvo, kjer je bila pohvala lahko pogojna in odvisna le od grandioznih uspehov. Oseba ponotranji stališče, da njene vrednosti ne določa trud, temveč izključno brezhiben rezultat.
Pixabay
Strokovnjak za razvoj kariere opozarja, da je sindrom prevaranta še posebej značilen za perfekcioniste, ki se panično bojijo, da bi naredili še tako majhno napako. Strah pred tem, da niso “dovolj dobri”, jih ohromi veliko bolj kot same novince.
Zanimivo je, da se to stanje pogosto poslabša v času poklicnega napredovanja ali javnega priznanja. Možgani si nove ravni odgovornosti ne razlagajo kot zasluženega uspeha, temveč kot grožnjo, ki zahteva mobilizacijo vseh sil, da bi preprečili “sramoto”.
Neka uspešna pisateljica je priznala, da se je z vsako novo izdano knjigo le še bolj bala, da bodo bralci tokrat opazili, da ji “ne uspeva”. Dobesedno se je morala prisiliti, da je rokopise poslala založnikom, ker ji je notranji glas govoril, da niso popolni.
Sam boj proti temu stanju je skoraj neuporaben, saj vsak nov dosežek impostorjev sindrom preprosto uporabi kot dokaz svoje pravilnosti. Psihologi svetujejo, da te strahove razkrijete tako, da jih izrazite psihologu ali zaupanja vrednemu sodelavcu.
Ko je iracionalni strah izrečen na glas, pogosto izgubi svojo moč in se izkaže, da je le skupek tesnobnih misli. Koristno je voditi “dnevnik uspehov”, kamor se zapisujejo vse poklicne zmage in pozitivne povratne informacije, tudi majhne.
Ponovno branje takšnih zapisov v trenutkih dvomov je močan protistrup za strupenega notranjega kritika. Postopoma spoznamo, da je pot do mojstrstva sestavljena iz poskusov in napak, ne le iz zmag.
Sprejetje svoje “neidealnosti” ne postane poraz, temveč osvoboditev, ki odpre pot do prave, ne mučne poklicne rasti.
Preberite tudi
- Zakaj večopravilnost upočasnjuje delo: kako nas možgani kaznujejo zaradi preklapljanja
- Zakaj se moramo naučiti čustvenih meja: zakaj empatija ni žrtvovanje
