Ljudje so nagnjeni k temu, da svoje neuspehe pripisujejo zunanjim silam, pa naj gre za nepoštenega šefa ali preprosto smolo.
Ta psihološki vzorec vedenja je znan kot zunanji lokus nadzora in močno omejuje osebno rast, poroča .
Takšen pogled na svet oblikuje trdno prepričanje, da življenje osebe ureja naključje ali volja drugih. Posledično izgine motivacija za prizadevanje, da bi se razmere spremenile na bolje.
Pixabay
Izvor tega modela je pogosto v otroštvu, kjer se je spodbujalo strogo upoštevanje pravil brez pravice do sprejemanja lastnih odločitev. Pretirano zaščitniški starši otroka nezavedno učijo, da njegov osebni prispevek ne more vplivati na izid dogodkov.
V nasprotju s tem obstaja notranji lokus nadzora, pri katerem oseba verjame, da je avtorica svojega življenja. Ljudje s takšnim odnosom verjamejo, da njihova dejanja in odločitve neposredno vplivajo na rezultate, ki jih dosežejo.
Ključni problem zunanjega lokusa je prostovoljna predaja in zavračanje prevzema nadzora nad lastno usodo. To vodi v kronično stanje nemoči in nenehno iskanje krivde okoli sebe.
Nenehno prelaganje odgovornosti ustvarja pasivnost in ubija pobudo na poklicnem področju. Karierna rast se pogosto ustavi, saj se vsaka težava dojema kot nepremostljiva ovira.
V osebnih odnosih se ta navada kaže kot nepripravljenost za reševanje konfliktov, pri čemer se vse odpiše na “neprimeren značaj” partnerja. Ta pristop uničuje zaupanje in medsebojno razumevanje, saj se eden od udeležencev oddalji od reševanja skupnih težav.
Kronični stres in anksiozne motnje so pogosti spremljevalci ljudi z izrazitim zunanjim lokusom nadzora. Občutek stalne negotovosti pred nepredvidljivim svetom resno spodkopava psihološko počutje.Razvijanje notranje osredotočenosti se začne s prepoznavanjem svojega področja odgovornosti tudi v najtežjih okoliščinah. Iskreno se morate vprašati, s katerimi ukrepi lahko izboljšate razmere.
Koristna vaja je, da analizirate pretekli dan in izpostavite dogodke, na katere lahko resnično vplivate. S tem postopoma vadite “mišice odgovornosti” in preusmerite pozornost z iskanja krivde na iskanje rešitev.
Sodelovanje s psihologom ali samostojno učenje kognitivno-vedenjskih tehnik pomaga pri prepoznavanju in odpravljanju destruktivnih stališč. Ta proces zahteva čas, vendar je rezultat v obliki občutka osebne moči in svobode tega vreden.
Pridobivanje notranjega nadzora ne pomeni zanikanja objektivnih težav, temveč razumevanje lastne vloge pri njihovem premagovanju. To je temeljni korak k odraslemu in zavestnemu življenju, v katerem postanete protagonist in ne statistični podatek.
Preberite tudi
- Kako zgodnje odhajanje v posteljo vpliva na produktivnost: skrivnost faze zgodnjega spanja
- Kaj storiti, če je vaš otrok manipulativen: kako ustvariti enotna pravila za vse družinske člane
